Panika med zbiratelji: Slike za 100 tisoč evrov se dobesedno razkrajajo na stenah vil!

Vstop v atelje sodobnega slikarja danes bolj spominja na obisk srednjeveške lekarne ali skrivnega kemijskega laboratorija kot pa na ustvarjalni prostor enaindvajsetega stoletja. Povsod ležijo kamniti možnarji, steklene plošče, stekleničke z naravnimi olji in drobne vrečke s strupeno rdečim cinobrom ter bleščečim modrim lapis lazulijem.

Pozabite na priročne plastične tube iz trgovin z umetniškimi pripomočki. Elitni umetniki te preprosto mečejo v smeti. Sodobna likovna scena doživlja radikalen pretres, saj se ustvarjalci množično vračajo k tisočletnim recepturam, mešanju rumenjakov z destilirano vodo in tednom dolgemu trenju kamnin na granitnih mizah. A ta fascinacija s pristnostjo ima uničujočo temno plat, ki pravkar trese svet mednarodnega trga umetnin.

Read nextKako digitalna realnost preoblikuje sodobno slikarstvo | Slikarski Dnevnik

Slike, za katere so premožni zbiratelji na prestižnih sejmih od Basla do Londona odšteli vrtoglave šestmestne zneske, se namreč pred njihovimi očmi dobesedno spreminjajo. Nekatere neprecenljive barvne plasti po nekaj mesecih razpokajo, druge ob stiku s sončno svetlobo spremenijo odtenek iz živega malahita v motno sivo, tretje pa se začnejo luščiti s platna kot stara barva z zarjavelega avtomobila.

En obupani zbiratelj je v zasebnem krogu potožil, da je v njegovi zbirki platno, vredno več kot osemdeset tisoč evrov, v pičlih dveh letih izgubilo prvotni lesk, na tleh pod njim pa se nabira droben barvni prah. Drugi poznavalec trga pa opozarja, da se umetniki ob tem le posmehujejo in trdijo, da gre za 'živo organsko evolucijo podobe', ki jo mora kupec sprejeti kot del estetske izkušnje.

Restavratorji medtem bijejo plat zvona. Pojasnjujejo, da se mnogi mladi avtorji lotevajo kompleksne kemije brez vsakršnega razumevanja fizikalnih zakonitosti. Če napačno zmešate oljni lak z jajčno emulzijo ali če nanesete težak mineralni pigment na neustrezno preparirano platno, je katastrofa neizbežna. Kemična reakcija ne izbira žrtev, ne glede na to, kako slaven je podpis v kotu slike.

Galeristi so v popolni zagati. Po eni strani kupci dobesedno zahtevajo dela z otipljivo teksturo, ki dišijo po damar smoli in lanenem olju ter na beli steni delujejo kot mistična okna v preteklost. Po drugi strani pa zavarovalnice že pripravljajo nove pogodbe, ki iz jamstva izrecno izključujejo 'spontano propadanje organskih pigmentov'. Nekatere galerije so začele od svojih slikarjev celo zahtevati laboratorijske certifikate o kemijski stabilnosti uporabljenih materialov.

Medtem ko se teoretiki prepirajo, ali gre za vrhunski upor proti sterilnim digitalnim ekranom ali le za premišljeno tržno prevaro v imenu rokodelstva, se v ateljejih prah ne poleže. Umetniki še naprej neutrudno meljejo kamnine in ustvarjajo monumentalne kompozicije, ki jemljejo dih s svojo svetlobno močjo, tudi če obstaja nevarnost, da bodo čez desetletje le še bled spomin na prvotno mojstrovino.

Kje natančno leži meja med slikarskim genijem in tehnično polomijo ter zakaj je prav ta konflikt najpomembnejša zgodba vizualne umetnosti tega trenutka, pa podrobno razgaljata voditelja v najnovejši epizodi oddaje Slikarski Dnevnik.