Zasvojeni z umetno inteligenco, a prazni v glavi: Zakaj mladi računalniški geniji na seminarjih in v službah nenadoma zmrznejo

Sanjal je o tem, da bo nekoč stal ob boku svojemu najljubšemu pisatelju in z doktoratom prispeval svoj delež v zakladnico človeškega znanja. Danes, s svežo diplomo iz računalništva v žepu, pa stoji pred vrati akademskega sveta in se sprašuje nekaj, česar si še pred nekaj leti ni upal izreči nihče: ali je iz raziskovanja in programiranja nekdo preprosto izsesal vso dušo?

Njegova dilema ni osamljen primer, temveč simptom tektonskega premika, ki trenutno trese univerze in tehnološka podjetja po vsem svetu. Med pisanjem dodiplomske naloge je opazoval kolege, ki so svoje razmišljanje skoraj v celoti predali velikim jezikovnim modelom. Čeprav je na koncu v raziskovanju našel trenutke zadovoljstva, je ostal grenak priokus, da se pravila igre spreminjajo hitreje, kot se človeški možgani zmorejo prilagoditi.

Read nextLITERARNI SNOBIZEM ALI RESNIČNA KRIZA? Bralec popljuval stotine lahkih romanov in sprožil vihar!

Pogled v notranjost sodobnih univerzitetnih laboratorijev razkriva brutalno razslojevanje. Kot je opisal eden izmed insajderjev v raziskovalni skupini, so se študenti in znanstveniki razdelili v tri plemena. Prvo pleme so puristi, ki delajo, kot da umetna inteligenca nikoli ni bila izumljena. Njihove raziskave so trdne, a živijo v nenehnem, izčrpavajočem strahu, da jih bodo tekmeci z avtomatiziranimi orodji preprosto povozili.

Drugo pleme je šlo v nasprotno skrajnost: umetno inteligenco uporabljajo kot nadomestilo za lastne možgane. Posledice so boleče očitne. Njihovi znanstveni članki so slogovno in vsebinsko porazni, pravi polom pa se zgodi v živo. Ko jim profesorji sredi seminarja postavijo poglobljeno vprašanje o njihovem delu, ti kandidati preprosto otrpnejo. Ne poznajo lastnih izpeljav, ne razumejo lastnih metod. Kot je dejal eden od opazovalcev, je prizor tako sramoten, da je neprijetno že samo sedeti v isti sobi.

Le tretja skupina – tisti, ki teorijo, zasnovo poskusov in branje literature zadržijo strogo v svojih rokah, umetno inteligenco pa uporabljajo zgolj kot turbo-kodirnika – žanje sadove neverjetne produktivnosti. Poleg tega tisti, ki se usmerijo neposredno v raziskave umetne inteligence, plavajo v obilju finančnih sredstev, medtem ko druga področja računalništva tiho hirajo.

Toda kaj se zgodi, ko ta isti diplomant namesto v laboratorij stopi v pisarno tehnološkega podjetja? Zgodba mladega programskega inženirja iz Tunizije, ki je pred dvema mesecema dobil svojo prvo redno zaposlitev po opravljenem pripravništvu, ponuja srhljivo ogledalo akademski krizi.

Kot študent je živel za reševanje zapletenih algoritmičnih ugank na platformah, kot sta Codeforces in LeetCode. Iskanje hroščev v kodi s prijatelji je bila njegova strast. Danes, v resnični službi, pa je njegovo delo videti popolnoma drugače. Ves dan piše ukaze za naprednega kodirnega asistenta. Naloge oddaja pravočasno, kodo prebere, jo stestira in celo izračuna njeno časovno zahtevnost. A ko se vpraša, ali se česa zares uči, je odgovor hladen: ne.

Šokanten trenutek resnice nastopi, ko poskuša kodo napisati sam. Takrat njegovi prsti na tipkovnici preprosto obstanejo. Čeprav popolnoma razume logiko strojno generirane kode, ko jo bere, je sam iz praznega dokumenta ne zmore več priklicati. Strah pred tem, kako bo sploh kdaj opravil tehnični razgovor za višjo pozicijo v drugem podjetju, ga hromi, poklic, ki ga je še pred letom dni oboževal, pa mu postaja tuj.

Od zamrznjenih doktorskih študentov pred tablo do mladih inženirjev z otrplimi prsti nad tipkovnico – meja med pametno uporabo orodja in intelektualno atrofijo še nikoli ni bila tako tanka. O tem, na katero stran te meje stopiti in kako rešiti svojo kariero, voditelja podrobno razpravljata v najnovejši epizodi podkasta Izpitni Rok.