LITERARNI SNOBIZEM ALI RESNIČNA KRIZA? Bralec popljuval stotine lahkih romanov in sprožil vihar!

Svet japonskih lahkih romanov je v zadnjih letih doživel pravi globalni razcvet, a za enega strastnega bralca se je obetavna literarna pustolovščina spremenila v pravo nočno moro. Namesto poglobljenih svetov in zrelih likov je naletel na zid stotin prekopiranih serij, ki se zdijo kot sodobna reinkarnacija cenenih petparaških romanov iz prejšnjega stoletja.

Kot velik ljubitelj uveljavljenih mojstrov pisane besede, kot so Brandon Sanderson, Robert Jordan, Sajaka Murata in Kurt Vonnegut, bralec poudarja, da od lahkih romanov sicer ne pričakuje vrhunske literarne umetnosti, zahteva pa vsaj osnovno kakovost in zrelost. Pri tem ostro zavrača poceni šokantnost, nesmiselno nasilje in srednješolske haremske norčije.

Read nextKava, milo in zlobne baronice: Zakaj so sodobne isekai manhve postale talec lastnih bizarnih klišejev?

Njegova izkušnja z znanimi naslovi je bila milo rečeno mešana. Medtem ko mu je serija Durarara kljub okornemu prevodu ponudila precej zabave, ga je knjižna predloga za priljubljeni Baccano popolnoma razočarala. Čeprav obožuje anime priredbo, poudarja, da je bilo branje osemdesetih strani o tem, kako dva lika delata salte na vlaku, zanj popolna izguba časa. Še bolj neizprosen je do priljubljenega podžanra LitRPG, kjer avtorjem sporoča, naj mu nikar ne hodijo blizu s statističnimi tabelami.

Njegov obupani klic na pomoč je v skupnosti ljubiteljev japonske literature v hipu zanetil ogenj. Na eni strani so se zbrali bralci, ki so z navdušenjem ponudili seznam resnih, dovršenih del. En komentator je dejal, da je serija Ascendance of a Bookworm absolutni vrhunec z izjemno dodelanim svetom in pomembno prednostjo, da je zgodba že v celoti zaključena. Isti bralec je izpostavil tudi The Trials and Tribulations of My Next Life as a Noblewoman, kjer glavna junakinja nima nobenih čudežnih moči, zgodba pa brez usmiljenja odstranjuje pomembne like.

Drugi so iskali rešitve v političnih spletkah in čustveni globini. Nekdo drug je trdil, da sta seriji The Apothecary Diaries in Raven of the Inner Palace čista mojstrovina, polna zapletenih likov in romantičnega hrepenenja, ki v knjižni obliki ponudita še veliko več kot na zaslonu. Spet tretji je predlagal, naj bralec preizkusi samostojna dela avtorja Joruja Sumina, kot je I Want to Eat Your Pancreas, ali pa romana Lonely Castle in the Mirror ter Tunnel to Summer, ki služijo kot popoln most med zahodno književnostjo in japonskimi lahkimi romani.

A vsi niso bili tako razumevajoči. Pojavil se je glasen tabor kritikov, ki menijo, da bralec pristopa k mediju z napačnimi in vzvišenimi pričakovanji. En komentator je brez zadržkov zapisal, da je celotna prošnja napisana na izjemno pretenciozen način, in se vprašal, zakaj se bralec preprosto ne loti preizkušenih uspešnic, kot sta Re:Zero ali Mushoku Tensei. Drugi je z ironijo pripomnil, da se najboljša in najbolj tehtna proza pravzaprav skriva v naslovu Min-Maxing My TRPG Build in Another World – torej natanko v tistem žanru pravil in iger, ki ga bralec tako zelo prezira.

Poleg tega je eden izmed sodelujočih v razpravi izpostavil ključno hibo celotne industrije: mnogi lahki romani pogorijo pri dobrem pisanju preprosto zato, ker avtorji ne znajo priti do ciljne črte in vlečejo zgodbo v neskončnost, zaradi česar so kratke, zaključene serije, kot je šestdelna Unnamed Memory, toliko bolj dragocene.

Ta nepredvidljivost pa ne muči le bralcev lahkih romanov, temveč tudi ljubitelje sorodne romantične fantastike. Druga odmevna izpoved te dni razkriva, kako dramatično lahko niha kakovost pri istem avtorju. Bralka je primerjala svoja najljubša in najbolj osovražena dela istih piscev ter ugotovila šokantne kontraste.

Medtem ko je temni roman Portrait of Pride označila za absolutno mojstrovino razvoja likov, je drugo delo istega avtorja, I Raised a Black Dragon, pogorelo na celi črti, saj je otroški lik v zgodbi o vzgoji preprosto neznosen. Podobno jo je roman The Sacred One Speaks obsedenostno prikoval k branju za dve leti, medtem ko je Hawar in the Winter Garden istega pisca opustila zaradi smrtnega dolgčasa. Še bolj skrajen je primer avtorja uspešnice Kneel Before Me, ki je v svojem drugem delu Origin of Evil ohranil le čudovit slog pisanja, medtem ko je vsebina postala popolno razočaranje.

Ali imajo bralci pravico zahtevati vrhunsko literaturo v žanrih, ki so namenjeni množični zabavi, in zakaj celo najboljši avtorji tako pogosto zgrešijo cilj? Voditelja oddaje Anime Utrip se v najnovejši epizodi podrobno spopadeta s to vročo zgodbo in iščeta končno sodbo.