Kava, milo in zlobne baronice: Zakaj so sodobne isekai manhve postale talec lastnih bizarnih klišejev?

Vsakdo, ki je kdaj prelistal vsaj peščico priljubljenih romantičnih stripov o ponovnem rojstvu v plemiškem svetu, pozna ta neizogibni trenutek. Glavna junakinja se prebudi v razkošni graščini, ugotovi, da nima lastnega premoženja, nato pa v navalu navdiha 'izumi' nekaj tako revolucionarnega, da celotno cesarstvo pade na kolena. V devetdesetih odstotkih primerov to ni parni stroj, tiskarski stroj ali kanalizacija. To je navadna črna kava.

Prizor je vedno enak. Junakinja pred presenečenega trgovca postavi skodelico motne tekočine, trgovec osupne nad grenkobo, v naslednjem poglavju pa že opazujemo odprtje kavarne, ki ima po nekem čudnem naključju povsem enako barvno shemo kot sodobni Starbucks. Vse to brez omembe predelave zrn, zapletenega praženja ali transportnih ladijskih linij. Kava je preprosto postala univerzalna valuta za reševanje vseh finančnih težav.

Read nextOD KAVČA DO ODVZETIH KOLES: ŠOKANTNA IZPOVED MLADE MAME IN BRATSKI ŠOLSKI PEKEL

Ena komentatorka je ob tem hudomušno pripomnila, da imajo korejski ustvarjalci pač radi kavo in nego kože, zato junakinjam avtomatsko pripišejo lastne vsakodnevne razvade. Drugi razpravljavec pa je opozoril, da bi lahko avtorji namesto kave, mila in veleblagovnic raje poskusili z ivernimi ploščami in v fevdalnem svetu zgradili improvizirano Ikeo. Toda težava ni le v pijači, temveč v popolnem zanemarjanju logike. Ko trije kavovci v zmernem podnebju čez noč ustvarijo monopol nad celotnim kontinentom, se iluzija sveta nepreklicno sesuje.

A če je ekonomska pravljica o kavi še nekoliko zabavna, postane scenaristična bližnjica pri ustvarjanju antagonistov naravnost boleča. Tipičen primer ponuja zgodba o poroki iz ljubezni namesto politike. Princ zapusti glavno junakinjo zaradi nove izbranke, kar obeta zanimivo dramo o družbenih slojih in dvornih intrigah. Toda namesto prepričljivega zapleta se zgodi žanrski zlom.

Nova prinčeva izbranka, ki je bila še včeraj opisana kot brihtna in prikupna diplomantka prestižne akademije, se čez noč preobrazi v utelešenje čistega zla. Brez kančka zdrave pameti začne na javnih mestih zmerjati sirote z umazanci in kričati na služabnike. Pripoved skuša njeno groteskno obnašanje pripisati dejstvu, da je hči nižjega barona, a kot je poudaril eden od kritikov, nižji plemiški stan človeka ne spremeni samodejno v poblaznelega sociopata.

Zdi se, da se pisci na smrt bojijo ustvariti tekmico, ki bi bila preprosto navadna, simpatična oseba z drugačnimi cilji. Če tekmica ni dobesedna pošast, namreč tvegajo, da bralci ne bi brezpogojno sovražili princa in goreče navijali za glavno junakinjo. Gre za cenen čustveni manipulativni trik, ki kompleksno pripoved spremeni v prazen stereotip.

Voditelja v najnovejši epizodi podkasta podrobno razdelata te pripovedne zablode in se spopadeta glede vprašanja, ali je žanr sploh še mogoče rešiti.