Pri 33 letih obrnil hrbet karieri: 'Hočem neumno službo in svoje življenje nazaj'

Pri triintridesetih letih sedi na parkirišču pred službo in ne zmore vstopiti. Ni tragedije, ni škandala — samo še en dan, ki bo popolnoma enak včerajšnjemu. In ravno to je težava.

Zgodba izgorelega tridesetletnika, ki javno prizna, da si namesto kariere želi 'neumno' službo, sproži plaz odzivov — in razkrije generacijski prepir, ki tli v marsikateri pisarni.

Read nextODPUŠČEN ZARADI BESA STRANK: Vrhunski delavec ostal brez službe in bonusov!

Njegova izpoved je preprosta in boleče znana. Vsaka služba doslej ga izžema: odgovornost, pritisk, večna dosegljivost. Domov prihaja prazen, brez energije za telovadbo, prijatelje ali hobije. Edino, kar ga zadržuje pred skokom v preprosto, ponavljajoče se delo, je denar — rez v plačo bi bil neizbežen.

A doda ključni obrat: ponavljajoča se opravila obožuje. Ima diagnosticirano anksioznost in rutina mu pomeni varnost, ne dolgčasa. Kar je za druge monotonija, je zanj mir.

Internet se ob tem razdeli na dva ognjevita tabora.

Prvi tabor svari: pobeg v preprostost je past. Najodmevnejši komentator trdi, da so monotone službe v resnici bolj izčrpavajoče od dinamičnih, kjer rešuješ probleme. Druga oseba, ki je prehod naredila, prizna, da pogreša plačo in miselno stimulacijo — in da mora biti v 'lahki' službi paradoksalno ves čas vklopljena, ker preprostega dela nikoli ne zmanjka.

Še ostrejši je glas z dna plačne lestvice: kdor že dolgo ni delal za nizko plačo, naj se pripravi, da bodo z njim ravnali 'kot s sužnjem'. Nizka plača, nespoštovanje in slabi šefi po njegovem naredijo preproste službe bedne, ne glede na to, kako romantično si jih predstavljamo od daleč.

Nekdo doda še hladno matematiko: v službo je s starostjo vse težje hoditi, zato je treba zaslužiti in privarčevati, dokler si mlad. Ogromno ljudi si upokojitve namreč ne izbere samih — telo jo izbere namesto njih.

Drugi tabor pa govori iz izkušenj in zveni skoraj blaženo.

Your brand, right here.Reach story-obsessed listeners in 45+ languages → advertise on Avonetics

Nekdanji vodja skladišča, ki je služil okoli sedemdeset tisočakov na leto, je pustil stres, dolge ure in delo, ki mu je uničevalo telo. Danes sedi za mizo čez cesto od doma in zasluži šestnajst na uro. Pravi, da je super.

Drug komentator je šel s petinsedemdeset tisočev na osemnajst na uro — in nazaj k staršem. A našteva: boljši spanec, redna telovadba, fizično najboljša forma v življenju in svoboda, da gre v nedeljo ob desetih zvečer na biljard, ker 'v službi ni pomemben' in ga naslednji dan ne čaka nobena drama.

Tretji je po odpuščanju iz visokotlačne službe vzel pol slabše plačano, monotono delo od doma. Bilo je samotno, priznava — a vredno. Ko so ga lani odpustili, bi dal vse, da ga dobi nazaj.

Vmes se oglašajo tudi tisti s pridihom tragikomike: odvetnik, ki sanja o raznašanju pošte, in prodajalec z dvajsetimi leti kilometrine, ki bi rad pobegnil v mirnejšo vlogo, a sploh ne pride do razgovora. Izhod, opozarja, ni vedno odprt takrat, ko ga potrebuješ.

Nekateri iščejo srednjo pot: eden varčuje kot nor, da se pri petinštiridesetih 'upokoji' in gre potem za dušo pozdravljat kupce na vhod trgovine. Drugi opozarjajo, da lažje ne pomeni nujno slabše plačano — in da je prava naloga najti manj toksično službo, ne nujno neumne.

Ostaja torej vprašanje, ki si ga tiho postavlja pol pisarniške Slovenije: je zamenjava kariere za mir pametna naložba v zdravje ali romantizirana past?

Voditelja oddaje Odpovedni Rok v najnovejši epizodi zavzameta vsak svojo stran te bitke — in do konca izrečeta razsodbo, ki je nekateri poslušalci ne bodo hoteli slišati.